Pred približno desetimi leti mi je mož iz službenega potovanja prinesel olivno olje, ki ga je kupil pri lokalnem oljarju. Priznam, da sem se takrat prvič srečala z njim. Povohala sem ga, dala malo na jezik in ni mi bilo všeč. Slišala sem že kako je olivno olje zdravo, ampak kaj ko ni hotelo po mojem grlu. No pa sem si rekla, ga bom pač jedla na solati. Vendar mi je pokvarilo solato, tako da jo tisti dan nisem jedla. Trudila sem se, vendar ni šlo. Nekako sem se sprijaznila, da olivno olje in jaz pač ne bova prijatelja.
Ker pa imam prebrisanega moža, se je čez nekaj dni ponudil, da bo on skuhal kosilo. Ni se mi zdelo nič sumljivega, saj ni bilo prvič. Skuhal je odlično musako in naredil še boljšo solato. Po kosilu sva nazdravila s kozarčkom vina in takrat mi je priznal, da je v solato dodal olivno olje. Ni mi bilo jasno, kako to, da nisem okusila. Rekel je, da je dal olivno olje v majhni količini poleg navadnega. Priznati moram, da je bila solata res dobra. Predlagal mi je, da se postopoma privajam na nov okus in olivno olje dodajam najprej čisto malo in sčasoma povečujem količino.
Danes si kuhanja brez olivnega olja ne predstavljam. Ni mi več potrebno olivno olje mešati s kakšnim drugim oljem. Z njim kuham, ga dodajam na solate, včasih ga samo malo nalijem na krožnik in pomočim vanj košček kruha. Še najbolj mi je všeč, ko pripravim sirno ploščo in jo prelijem z olivnim oljem. Vedno ko mi kdo reče, da mu olivno olje ni všeč, mu svetujem isto taktiko, naj ga zelo počasi in vztrajno dodaja svoji prehrani. Hvaležna sem svojemu možu, da me je takrat pretental, saj je poleg tega, da je dobro, tudi zdravo.